Duhovnik, mrtvi, sveče

Poljski duhovnik Krištof Charamsa, še mlad lepotec v brezhibni, čisto malce dandyjevski podobi, je pustil za seboj izjemen vtis. Bil je bister in razgledan kot že dolgo ne kdo na tistem intelektualnem stolu, že visoko v vatikanski hierarhiji s še bolj bleščečo kariero pred seboj, ko je kot strela z jasnega 3. oktobra 2015, torej pred dvema letoma, nenadoma sklical tiskovno konferenco, predstavil zmedeni publiki svojega katalonskega partnerja Eduarda in oznanil, da se ljubita. Da je, skratka, gej.

Reakcija institucije je bila bliskovita in neusmiljena: izobčenje iz Cerkve. A Krištof, ki z ljubimcem zdaj živi v Kataloniji, kjer je menda vzdušje strpnejše, kar je čisto lahko verjeti, kajti poljska verska vnema in tradicionalnost sta mednarodno znameniti, zdaj piše, predava, potuje, širi naokoli svoj evangelij sprave, dobrote, vere in miru ter ni Cerkvi niti za pičico v napoto. Prej narobe. Razen seveda v postelji. Kar pa je seveda čisto dovolj za vatikansko škripanje z zobmi.

Tako ali drugače so ga seveda vsi slej ko prej zavohali in Štefančič, se ve, kateri, ga je na mus stlačil tudi v svojo oddajo dan kasneje. Krištof je to pot nekoliko postopal okoli ljubljanske stolnice, spet je nosil modre kavbojke, brezhiben suknjič enako modre barve, temnomodro majico, očala brez okvirov z dosti provokativnim živooranžnim stranskim robom in tankim robom prav tako živooranžnega svilenega robčka v zgornjem žepku suknjiča. Uf, uf! Ampak časa in pogojev, da bi izjemno zanimiv moški spet analiziral svoje teze, to pot žal skoraj ni bilo. Kot ni časa za opis Ksenijine nepopisne vijolične obleke pred kamero. Kar zadeva ekstravaganco, je bilo nedvomno ena nula za Ksenijo.

Ko smo že pri ekstravaganci, sem skoraj padla s stola pred televizijo od navdušenja nad tremi ali štirimi kosi garderobe, ki jih je na Trumpovem popotovanju po azijskih državah pravkar nosila naša Melanija. Tudi Melanija je večkrat stavila na vijolično, na tisto fino melancanasto, zamolklo vijolično, in tista ji še posebej pristaja.

A propos, Melanija. Izvedela sem, da je oni dan z zelo dolgim in izvrstnim dokumentarcem na popularnem italijanskem Kanalu pet o sebi kot o prvi dami nastopila naša Melanija. Italijani so jo menda hvalili kot obsedeni in ji postavili pravi spomenik. Pri nas bi si seveda to hvalnico naši punci ogledali s posebnim veseljem, če bi se nacionalka nekoliko potrudila in jo izbezala še na slovenske ekrane. Še posebej ker je naša nacionalka res dobra pri uvažanju dokumentarcev od vsepovsod, daleč največ seveda z BBC.

Nacionalka bo seveda ta Ksenijin cukr ponavljala. Če ni že prepozno, vam intervju s poljskim Krištofom s stalnim bivališčem v Kataloniji maksimalno polagam na srce.

Nedavno se je v Združenih državah, tam na zdolgočasenem južnem podeželju Teksasa, v majceni cerkvici, eni najmanjših, kar ste jih kdaj videli, zgodil še posebej pretresljiv zločin. Petindvajsetletni beli Američan je med nedeljsko mašo nenadoma, kot strela z jasnega, pobil do smrti ali vsaj ranil tako rekoč vso cerkev, vse ljudi pri maši. V majčkeni fari z nekaj več kot šeststo dušami so jokali povsod: šestindvajset ljudi je skupno umrlo, dvajset je bilo ranjenih. Vsi so poznali vse, bila je tiste vrste spokojna odmaknjenost, kjer ljudje, kadar gredo kam ven, sploh ne zaklepajo vežnih vrat. Tega tam ne bo nikoli več. In kdo ve, koliko se jih bo po vsem tem tudi odselilo. Prav zaradi te preproste vaške spokojnosti, prijateljstva in bližine, tako zelo drugačne od običajnih velikomestnih lokacij takšnih zločinov, je bila grozovitost tega zadnjega še neznosnejša. Kamere so bile v stiski: kaj sploh snemati?

To je bil v dobrem mesecu dni že tretji strelski obračun z množico umrlih v Združenih državah. Kam greš, svet?

In še stavek, dva o svečah. Seveda je bil vmes dan mrtvih in vemo, kakšen je dan mrtvih videti na slovenskih pokopališčih. To pot je bilo sveč, takšnih čim bolj nakičenih, še več kot navadno in izvedeli smo tudi, da smo Slovenci že tudi šampioni v prižiganju pokopaliških sveč. Prvaki! Torej smo tudi No.1, kar zadeva odpadne sveče in tovrstno onesnaževanje okolja. Televizije je šampionski podatek iz srca razveselil in besno so snemali morje dogorelih sveč ter seveda tudi megalomanske šopke in vseh sort drugo megalomansko šaro, ki je polnila grobove.

Imam majcen in neuresničljiv predlog sodržavljanom: kaj ko bi vsaj delček vsega tega napihnjenega razkazovanja svojcem rajši poklonili, dokler so še živi. Dokler še začutijo naš dotik, zaslišijo našo prijazno besedo in jim je toplo pri srcu, kadar z njimi sedete v njihovo nekoč najljubšo oštarijo na posebno praznično kosilo: Kako ste kaj, ata? Koliko govejih juh in pečenk in prijaznih besed bi jim lahko ponudili namesto napihnjenega posmrtnega šopka vsake toliko?

Ampak seveda ni fora v tem. Vsega tega kiča globoko pod površjem ne kupujemo pokojnim. V resnici in pod črto ga kupujemo sebi.

Takšne navadne bele sveče pa že dolgo nisem videla nikjer.