Davosarije

In ponosni na to? In se imate zato za nekaj posebnega? Za pripadnico ali pripadnika elite? Elite in elitizem zelo slabo prenašam, ker so pomemben del narobe sveta, v katerem živimo. In me ne zanimajo »izgovori« kot tisti klasični, da so elite vedno obstajale. Pa kaj potem!

Pred dvema dnevoma sem kot londonski dopisnik razlagal najnovejše letno poročilo najbolj znane humanitarne organizacije Oxfam, ker ima ta sedež v »mojem« Londonu, od koder si že 65 let prizadeva za odpravo revščine po svetu. Ko sem ga obiskal, sem se prepričal, da tam dela veliko ljudi, ki so zelo predani temu izmikajočemu se cilju. Njihovo letno poročilo je žal vse bolj poročilo o bogatenju najbogatejših in bogatih. V letošnjem spet, kot leto za letom, ugotavljajo, da se je prepad (dejansko gre za … prepad) med bogatimi in revnimi spet povečal. En odstotek najbogatejših zemljanov je lani pobasal več kot štiri petine svetovnega zaslužka: 82 odstotkov skupaj ustvarjenega bogastva si je prisvojil en sam odstotek superbogatih milijarderjev. »Spodnjih« petdeset odstotkov človeštva (3,7 milijarde ljudi) je dobilo »nič odstotka« na novo ustvarjenega bogastva. Bogastvo milijarderjev se je od leta 2010 povečevalo v povprečju za trinajst odstotkov na leto. Osupljivo hitro se je povečevalo tudi njihovo število. Vsaka dva dni se je zelo ekskluzivnemu klubu milijarderjev pridružil nov član. Kaj bodo z vsemi temi milijardami? Kam vse (si) jih bodo vtaknili?

Oxam namerno – da bi dosegel čim večjo medijsko odmevnost – to poročilo objavi na predvečer elitnega Svetovnega gospodarskega foruma v bogataškem švicarskem zimskem letovišču Davos, v katerem so za temo letošnjega srečanja izbrali (smisla za črni humor jim ne manjka) »ustvarjanje skupne prihodnosti v razdrobljenem svetu«. Kot bi se norčevali iz vseh, ki nismo v Davosu, saj je bila glavna zvezda letošnjega srečanja ta … neznosni Donald Trump, predsednik milijarder, ki je dramatično znižal davke najbogatejšim in ki kar naprej vpije: »America first (Najprej Amerika)!« Briga tega meganarcisa skupna prihodnost razdrobljenega sveta. Mimogrede (ne vem, ali veste ali ne), udeležba na tem božjepotnem srečanju svetovne elite – domnevnih reševalcev globalnih problemov, ni brezplačna. Državne voditelje, direktorje najbolj znanih korporacij in podjetij, ekonomiste in akademike, superbogataše (tudi iz sveta zabave) in vse druge, ki se v Davosu vdajajo mešanici politike, posla in drage penine (z izjemo Trumpa, ki se menda alkohola ne dotakne, čeprav je pogosto videti zadet), morajo za udeležbo izkašljati najmanj 71 tisoč dolarjev (v to je vključeno vabilo, ki stane 52 tisoč dolarjev). Če želijo sodelovati na zasedanjih, ki niso za javnost, je precej dražje: 156 tisoč dolarjev. Za vsakega člana delegacije morajo udeleženci izkašljati 19 tisoč dolarjev. Najelitnejši status na tem forumu udeležencem prinaša naziv »strateški partner«, ki stane 527 tisoč dolarjev, pomeni pa, da lahko s seboj pripelješ do pet pribočnikov, za katere pa moraš vseeno plačati po 19 tisoč dolarjev na glavo.

Ja, to je zelo drag klub, katerega cilj v resnici ni reševanje problemov (razdrobljenega) sveta, temveč tako imenovano mreženje, širjenje mreže vplivnih in pomembnih osebnih poznanstev oziroma kazanje bogatih in vplivnih ljudi v družbi še bogatejših in še bolj bogatih in vplivnih ljudi, katerih pohlep ostaja čil in zdrav in vztrajno poglablja prepad med bogatimi in revnimi. Vlade po svetu samo ropotajo o tem, da bodo ukrepale proti že več kot tridesetletnemu hitremu in vse hitrejšemu poglabljanju tega prepada. Zakaj ne naredijo nič? Nekoliko poenostavljeno rečeno: zato ker imajo bogate korporacije in posamezniki politike po žepih. Denar prinaša volilne zmage njim všečnih desničarskih strank in politikov, posledično pa tudi odločitve političnih oblastnikov, ki so pisane na kožo bogatim. Trump v Beli hiši in brexit sta najboljša … najslabša dokaza za to.