Bazen

Malo se bomo sprehajali in veliko kopali pa bo, smo si rekli. Že kar prvo jutro smo se odpravili še pred zajtrkom na kopanje, zunaj je namreč deževalo in tudi veter je bril, zato ni nihče niti pomisli, da bi zvlekli smuči iz avta. Ampak – bazen je bil zaprt. Odpre se šele ob 12.30. Za kašnega vraga pa, smo se razburjali. Pri njih je pač tako in amen, smo dobili odgovor. Naj nam vendar odklenejo, se bomo že sami znašli, saj vendar znamo vsi plavati. Nikakor. Pravila so pravila. Dopoldne je rezervirano za smučanje, pa če padajo špičaste prekle na travo, posejano s trobenticami.

Z dolgimi nosovi smo se odpravili na zajtrk, potem pa poskusili kjerkoli v tistem počitniškem naselju kupiti časopis, da bi nekako prebili čas do bazena. Razpršili smo se na vse štiri strani neba in se vrnili s še daljšimi nosovi. Časopisov ne prodajajo. Za kakšnega vraga pa bi kdo na dopustu bral o politiki in podobnem razvratu?

Torej ni bilo druge pomoči, kot da se pri šanku nacejamo s kavo in borovničkami. V haljah in z brisačami za vratom. Ob udarcu na gong smo se zakadili v kopališče, se lepo po predpisih oprhali in navalili v bazen. Od povsod so se slišali kriki, ki nikakor niso kazali na vrhunec ugodja. Tisti, ki so šli najprej v džakuzi, so se drli, da se bodo opekli, saj je bil skoraj vrel. Vsi drugi, ki smo zlezli v bazen, smo se tresli od mraza. Zazrli smo se na elektronsko tablo, tam je vse lepo pisalo. Džakuzi – 33. Vsekakor ima več, so tarnali napol skuhani kopalci. Bazen – 28. Vsekakor ima manj, smo rjoveli tresoči se plavalci. Datum na tisti tabli je bil iz decembra lanskega leta in tudi ura ni bila točna.

Reševalec iz vode, ki je sedel v svoji čumnati in veselo telefoniral, nam v kopališču pa navijal lokalni radio, poln reklam za krvavice in počitnice na Deviških otokih, je končno le ugotovil, da mu divje mahamo. Najprej smo ga prisilili, da je ugasnil radio, čeprav se je zelo upiral, češ da je glasba nekaterim všeč (komu? kakšna glasba?), potem pa smo ga začeli napadati s temperaturo vode. Naj jo kar izmeri! In jo tudi je. V bazen je potisnil prst. Naj se sleče in gre kopat, pa bo videl, je vreščala babica. Bom gor sporočil,naj ga pogrejejo, se je končno vdal. Kam gor? Ampak potem se je na vratih pokazala rešitev v podobi 70 otrok in njihovi učiteljev, ki so imeli, tako smo predvidevali, v povprečju 36,5 telesne temperature, kar je pri priči ogrelo bazen za kakšno stopinjo. Še posebej pa nas je grel učiteljski del – dedci so strmeli v prelestne študentke fakultete za šport, dame pa smo buljile v učitelja plavanja, izklesanega, kot da je ušel izpod Michelangelovega dleta.

Očitno »tisti gor« niso naredili nobenega čudeža, razen da je bil naslednje dni tudi džakuzi mrzel. Zmeraj novi reševalci iz vode so zmeraj znova merili temperaturo vode s prstom in ugotavljali, da je povsem O. K. Zadnji dan smo komaj preprečili cenjenemu soprogu, da s hotelske table ni spraskal dveh zvezdic. Ali morda celo treh.