Kolumna
A la Lana

A la Lana

Sonja Grizila. Zarja, 12.11.2017 17:01:32

»Izginita že,« je rekla babica, ko sva jo gnjavila, ali je vzela zdravila, ali ima kopalke in brisačo pa copate in pohodne čevlje, saj menda ne bo vse dni v bazenu.

Delite na:

Ona je šla s prijatelji za en teden na morje, midva s cenjenim soprogom pa za tri dni v toplice. Koza neumna, raje bi sebe vprašala, ali nisem česa pozabila. In seveda sem. Kopalke. Sicer sumim babico, da si je med mojimi izbrala tiste, ki ji najbolje pristajajo, in jih je zato odnesla v svojo sobo – če bi jih videla, bi jih gotovo vzela. Tako pa sem bila v nedeljo dopoldne v hotelski sobi pred dejstvom, da se lahko grem kopat v modrcu in spodnjicah. Kar se menda ne spodobi.

Ojej, pozabila sem tablete za pritisk, ti se kar pojdi kopat, jaz pa grem iskat dežurno lekarno, sem pojasnila cenjenemu soprogu. Namrdnil se je, ampak razumel. Če bi mu povedala po pravici, bi vse tri dni poslušala, kako mi je stokrat rekel, ali imam vse, in da kopalk gotovo nisem vzela zato, da bi lahko zapravljala in si kupila nove. Začela sem letati po različnih nakupovalnih centrih (dokler so v nedeljo še odprti) in z grozo ugotovila,  da kopalk nimajo več. So prodali. Zakaj ne nabavijo novih? Saj bodo, naslednje poletje. Ko se bo prodalo veliko te robe. Kaj pa bazeni? No, ljudje se vendarle ne kopajo množično v bazenih. Sploh pa imajo v toplicah, kjer bivam, zagotovo trgovino s kopalkami. Imajo, sem zajavkala, a kaj ko jo odprejo šele jutri.

Nazadnje sem prebrskala nekakšno športno trgovino in odkrila črne kopalke v obliki po strani obrnjene harmonike. Modrc je bil krepko podložen, život pa nabran v tisoč gub. Če se ne motim, so s takšnimi kopalkami nastopale v filmih razne Lane Turner in podobne dive v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Fak, saj je vseeno, samo da prebijem današnje popoldne, sem si rekla in jih kupila, ne da bi jih poskusila. Navsezadnje so bile zelo poceni.

Potem sem se v kopalnici tlačila v kopalke in cenjeni soprog je slišal zamolklo jadikovanje, ko sem lezla v tisto reč, ki me je tiščala na vseh koncih, oprsje pa je mogočno kipelo nad tisto  nagubano črno palačinko. Saj se pod haljo nič ne vidi, sem se tolažila, poskrbeti je treba, da čim prej planem v bazen.

Po prhanju sem bila za nekaj kil težja, moje kopalke so namreč vsrkavale vodo kot goba, in potem sem se res vrgla v vodo, kot da gorim.  Joški so mi pri priči priplavali na površje, saj se je trakec okrog vratu odpel in potonil na dno. To  je zbudilo zanimanje dveh tolstih Avstrijcev. Za hrbtom cenjenega soproga sta skušala ugotoviti, ali sem tudi spodaj brez. Razočaranje je bilo precejšnje – tista palačinka se je namreč odvila in segla do kolen, tako sem se zapletala vanjo, da niti plavati nisem mogla. Vsekakor sem poskrbela, da mi je tisto uro kopanja iz vode gledal samo nos. Ko sem si končno nataknila haljo, so se iz kopalk zlivale strašne količine vode, za menoj se je vlekel potok vse do hotelske sobe, in tam sem zgrožena ugotovila, da kopalke nočejo dol. Nepreklicno so se prilepile na moje razdraženo truplo, ki je hotelo ven. A ni šlo. Nazadnje sem oskrunila možev brivski aparat in kopalke a la Lana zrezala s sebe.

Drugo jutro sem nestrpno čakala, da se odpre hotelska trgovina, ampak imeli so samo dve številki prevelike kopalke. Kupim, sem rekla, ne da bi jih poskusila. Kaj sem pa hotela. Ko sem jih potem v kopalnici nataknila nase, so mi bile kot ulite. Očitno si že vse življenje kupujem premajhne kopalke.