Z vlakom ne le do Rima, ampak tudi do baletnega festivala
Vse o Plesnih nočeh, 1. Mednarodnem baletnem festivalu!
Slovenija je bogatejša za še en festival. Kulturni ustanovi CD in SNG Opera in balet Ljubljana sta združili moči in zasnovali Mednarodni baletni festival Plesne noči, ki bo med 22. in 26. junijem. Ob tej priložnosti smo generalni direktorici CD Uršuli Cetinski in direktorju Opere in baleta Stašu Ravtarju postavili nekaj vprašanj o programu, pa tudi sodelovanju obeh hiš, ki v praksi dokazujeta, da smo skupaj boljši in močnejši.
Kulturno dogajanje bo kmalu bogatejše še za 1. Mednarodni baletni festival Plesne noči. Česa iz bogate programske ponudbe se najbolj veselita?
Staš Ravter: Predvsem se najbolj veselimo prvega festivala, prvega takšnega pri nas, takšnega, ki nas bo dodatno razvajal z mednarodnimi vrhunskimi stvaritvami baletne umetnosti.
Uršula Cetinski: Veselim se predstav pa tudi druženja z ljudmi, ki imajo radi balet in ples. Presežna vrednost festivalov je ravno v tem, da niso na repertoarju samo predstave, ampak imamo prostor dobre volje, srečevanj, za profesionalce pa tudi prostor medsebojnih povezovanj in novih načrtov. Veselim se tudi trenutka, ko bom prvič poskusila poseben koktajl plesne noči, ki ga bodo mojstri sestavili prav za naš prvi festival.
Prvi festival je posvečen baletnemu velikanu Rudolfu Nurejevu. Zakaj prav njemu?
Staš Ravter: Ob 30. obletnici genijeve smrti se odgovor ponuja kar sam od sebe. Težko bi spregledali tega umetniškega velikana, plesalca, koreografa, igralca ...
Uršula Cetinski: Med baletne velikane v moški konkurenci prištevamo Vaclava Nižinskega, ki je umrl leta 1950 po dolgi borbi s shizofrenijo, in Rudolfa Nurejeva, ki je bil žrtev aidsa in nas je zapustil leta 1993, zelo močna je prezenca Mihaila Barišnikova, ki se po opazni baletni karieri preizkuša tudi na filmu, televiziji, v gledališču. Ker je letos, kot je omenil Staš, obletnica Nurejeve smrti, je pravi trenutek, da se ga spomnimo.
Kako se je ustanovil festival?
Staš Ravter: Tako kot vse velike ideje se je tudi ta rodila v povsem spontanih okoliščinah, na vlaku za Rim, ko smo z Uršulo potovali na Martinezovo premiero Giselle, ki je potem doživela tudi premiero v naši koprodukciji. Do ustanovitve in umetniškega koncepta je seveda preteklo še kar nekaj vode, časa in energije, rezultati pa nas, tik pred zdajci, navdajajo s skrajnim optimizmom in veseljem.
Uršula Cetinski: Ja, Italija je navdihujoča. Nič čudnega, da se nam je ravno tam zazdelo, da lahko na področju baleta spodbudimo rojstvo nečesa novega. Vožnja z vlakom po čudoviti italijanski pokrajini nas je očarala. Ni naključje, da simptome pretirane vzhičenosti zaradi umetnosti imenujemo Stendhalov ali florentinski sindrom. Francoski pisatelj Stendhal je opisal skorajda bolezenske občutke, s katerimi je bil prežet zaradi preveč umetniške lepote, ki jo je doživel v Firencah.
Ste imeli kakšne posebne težave, izzive pri organizaciji?
Staš Ravter: Glede na to, da gre za novorojenčka, smo se (in se še) morali spopasti S številnimi izzivi, tako umetniškimi kot produkcijskimi. Moram pa priznati, ker s kolegi iz Cankarjevega doma delujemo že kar kot utečen organizacijski tim, da smo težave prebrodili z veliko manj zapletov, kot bi jih lahko pričakovali po kakšnih manj srečnih scenarijih.
Uršula Cetinski: Na poti do prvega baletnega festivala nas je res čakalo nemalo ovir in presenečenj. V določenih trenutkih se je vse skupaj podiralo kot peščeni grad, pa se potem na novo spet vzpostavilo. Ampak zdaj smo tik pred ciljem. Mislim in upam, da bo festival tradicionalen in naslednjič bo marsikaj lažje.
Kakšno je sicer zanimanje za balet pri nas? In kako gredo v prodajo vstopnice za festivalske dogodke?
Staš Ravter: Za kakovosten balet je pri nas od nekdaj obstajalo zanimanje. Baletne predstave v naši hiši so praviloma polno zasedene, obiskovalci vedo, kaj lahko pričakujejo, vse več je tudi mladega občinstva. Po mojih informacijah se predstave in dogodki 14 dni pred začetkom izjemno dobro polnijo in si lahko obetamo izjemno obiskanost.
Uršula Cetinski: Zanimanje za koreografije domačih in tujih avtorjev je res veliko. Balet in plesne predstave sodobnega tipa, ki iz baleta izhajajo, ljudi zanimajo in v njih uživajo. Leta 2021 smo v Gallusovi dvorani skupaj ustvarili baletno predstavo Dunajski večer v koreografiji Renata Zanelle, umetniškega vodje ljubljanskega baleta. Dan po premieri sem dobila telefonski klic, ali smo se mogoče v programskem listu zmotili, saj gledalec ni mogel verjeti, da ljubljanski baletniki tako dobro plešejo in je mislil, da gre za vrhunski ansambel iz tujine. Komaj smo ga prepričali, da je res gledal ljubljanski balet. V umetnosti je tako, da se giblje v različnih fazah: padci, vrhunci, stagnacija. Smo v trenutku, ko sta tako ljubljanski kot mariborski balet hkrati v vrhunski formi, kar čuti in prepozna tudi občinstvo. Doma in po svetu.
Slovenija je pregovorno polna nevoščljivosti, nagajanja. Sodelovanje dveh kulturnih hiš je torej dober dokaz, da smo skupaj lahko boljši. Kako je prišlo do povezave, kakšna je vloga Opere in baleta in kakšna CD?
Staš Ravter: Ko odmislimo pregovorne lastnosti našega miljeja, ugotovimo, da se lahko ob pravilnem pretoku ustvarjalnih energij, obojestranskem zaupanju in visokem profesionalizmu rodi tudi takšno sodelovanje, kot je med nami in Cankarjevim domom. V tem primeru gre za sodelovanje največjega kulturnega prireditvenega centra in največjega javnega zavoda s področja kulture, izpeljali smo že več uspešnih koprodukcij, tako da tudi tokrat delujemo povsem usklajeno, z veliko motivacijo in, seveda, pričakovanji. Hvala, Uršula, za vse sodelovanje!
Uršula Cetinski: Hvala tudi vam. V obdobjih, ko se povežemo, se medsebojno dopolnjujemo, navdihujemo in se tudi kaj naučimo drug od drugega. Tudi v kulturi kot povsod drugje najdemo takšne, ki uspeh drugega doživljajo kot lasten neuspeh. Zato rovarijo. Na srečo midva življenja očitno ne dojemava tako. Veva, da sodelovanje ne pomeni, da te je pol manj, ampak enkrat več.
Kaj ponuja 1. festival Poletne noči?
Že prvi večer, 22. junija, boste lahko prisluhnili predavanju Legendarni Nurejev, o katerem bo govoril njegov učenec in sodelavec Charles Jude. Sledi projekcija filma Beli vran. Naslednji večer bo odprtje razstave o Nurejevu, nato pa razkošna predstava Narodne opere in baleta iz Sofije Don Kihot. V soboto bo SNG Opera in balet Maribor predstavil baletni triptih Myth, Rain Dogs, Aperture. Nedelja bo navdušila jugonostalgike, saj bo v Linhartovi dvorani gostovalo Narodno gledališče Beograd z baletom Kdo neki tam poje, ki je v regiji že 20 let velika uspešnica. Festival se bo v ponedeljek sklenil z Velikim Gatsbyjem SNG Opere in balet Ljubljana.
