Vlado Kalember z nogami trdno na tleh
Vlado Kalember je s skupino Srebrna krila sredi sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja podiral glasbene rekorde po vsem ozemlju nekdanje Jugoslavije. S svojim hripavim glasom je osvajal stare in mlade.
Posterji z njegovo podobo so krasili stene sobic številnih najstnic, medtem ko so njihove mame kupovale plošče in hodile na koncerte. Prva pesem skupine in največja uspešnica pa je še danes ena od pesmi, ki si jih pogosto zaželijo poslušalci slovenskih radijskih postaj. O Ani pa tudi o tem, kako živi danes, je Vlado spregovoril v intervjuju, ki je nastal tik pred nastopom skupine na Aktualovem koncertu 2. marca v ljubljanskih Stožicah.
Vlado, s katerimi besedami bi opisali vsa ta leta, ki ste jih preživeli na glasbenem odru?
Rečem lahko le to, da sem strašansko srečen človek, ker se lahko že vse življenje ukvarjam z glasbo. Mislim, da kaj več besed sploh ni potrebnih. V bendu Srebrna krila smo imeli to srečo, da smo vstopili v svet zabave takrat, ko so se plošče prodajale v milijonskih nakladah in so bili v modi posterji; naše slike so visele na stenah vsake najstniške sobe, dvorane pa so bile nabito polne naših oboževalcev. Teh nam sicer tudi zdaj ne manjka, vse ostalo pa se je spremenilo. Ne bi sicer rekel, da na slabše, vsekakor pa je zdaj drugače. A sem vesel, da nas ljudje tudi po tistem daljšem premoru, na sceni nas ni bilo od leta 1987 pa vse do leta 2012, niso pozabili.
Kaj je botrovalo ponovni obuditvi skupine?
Sprva smo mislili, da bo premor krajši, da se vrnemo po štirih ali petih letih, vendar se je glasbeni trend v devetdesetih letih spremenil. Prišel je čas techno, instrumentalne in plesne glasbe, v katerem ni bilo prostora za rockerske zasedbe, kakršna so bila Srebrna krila. Zdaj pa so se ljudje počasi zasitili te techno glasbe in počasi prihaja spet naš čas. Kar je popolnoma normalen proces.
Pa je vznemirjenje pred koncerti še vedno tako sladko, kot je bilo na začetku vaše kariere? Kako ste pravzaprav shajali s slavo?
Seveda se veselimo vsakega koncerta, ki ga imamo. Vendar to ni nekaj, zaradi česar že nekaj noči prej ne bi spali. Sam sem človek, ki tudi v tistih najbolj norih letih ni izgubil glave zaradi slave. Vedno sem vedel, da me lahko zapusti vse, le razum ne. In ker sem bil najstarejši v skupini, sem drugim trem vedno govoril: »Fantje, to, kar se dogaja, je fikcija, domišljija. Pazite, da vam ne stopi v glavo.« In nekako nam je uspelo, da smo se sicer noro zabavali, a hkrati ostali z nogami trdno na tleh.
Nanizali ste številne uspešnice – O Ana, Ja nisam kockar, Zakuni se ljubavi in druge … Po kakšnem ključu ste izbirali pesmi? Kdo vam je pri tem pomagal?
Srečo smo imeli, da smo lahko sodelovali s tako izvrstnimi glasbeniki, kot so Đorđe Novković, Rajko Dujmić in Zrinko Tutić, ki so resnično znali pisati odlične pesmi in so nam tako zelo pomagali. Sicer je res, da smo posneli prenekatero pesem, ki ni bila dobra in je danes ne bi posneli. A se nobene pesmi ne sramujem. Ali kot pravi tisti rek, da se tudi genialen človek vsaj pet minut na dan obnaša kot budala. Mi pa nismo bili nobeni genialci, tako da smo imeli kar precej takšnih neumnih ur.
Kako pa so na vašo glasbeno pot gledali vaši starši? Verjetno so od vas pričakovali vse kaj drugega, glede na to, da ste po izobrazbi diplomirani fagotist?
Oče me je še kar nekaj časa po tistem spraševal: »Dobro, ampak s čim se boš sicer ukvarjal v življenju?« Estrada je bila takrat še v povojih in še ni bila tako visoko profesionalna, kot je danes. Zato ni mogel razumeti, da lahko od tega precej dobro živim.
Vam je kaj koristilo, da se je pred vami z glasbo ukvarjala že vaša sestra Mija?
Niti ne veliko. Resda je kdo rekel: aha, ti si pa Mijin brat, in so se mi kakšna vrata v Jugotonu, takrat največji založbi kaset in plošč v Jugoslaviji, hitreje odprla. Kaj več pa ne. Za uspeh smo se morali potruditi kar sami.
Vendar je verjetno k temu pripomoglo dejstvo, da ste bili mladi, lepi in zabavni, kajne?
Po uspehu Ane so nam to kar nekaj časa metali v glavo. A so vsi pozabili, da je Ana po tem, ko so bile končno uslišane naše prošnje, da jo zavrtijo na kakšni radijski postaji, postala hit, še preden so ljudje videli, kakšni fantje jo pojemo. Prvi javni nastop na televiziji smo imeli namreč šele šest mesecev po tistem, ko je Ana postala hit. In v času, ko se je začela predvajati na radiu, smo bili vsi zaposleni z drugim delom. Dva sva bila za vse poletje zasedena z delom na morju, kjer sva igrala na terasah hotelov, in nisva mogla kar tako prekiniti pogodb. Poleg tega v tistem času še ni bilo avtocest in je vožnja z morja do Zagreba trajala dva dni, in ne dve uri. Vse tisto, kar je sledilo, pa je bilo neko nepozabno, lepo in dragoceno potovanje, ki ga ne bom nikoli pozabil.
Kako pa živite danes?
Imam samo eno težavo v življenju, in sicer da mi ure strašno hitro minevajo. Občutek imam, da je vsak dan za eno uro prekratek. Nikoli mi ni dolgčas. Zelo rad nenehno kaj ustvarjam in v glavi imam polno idej, ki čakajo na uresničitev. Vendar po drugi strani tudi nisem živčen človek. Brez težav sedim ure in ure na kavi in se pogovarjam.
In kako ste se sprijaznili z dejstvom, da vaš sin Darian tako hitro raste?
Prijatelji so mi velikokrat govorili: »Dolgo časa nisi imel otrok, pa nisi opazil, kako čas hitro teče. Boš videl zdaj, ko imaš sina.« In res, še včeraj je bil majhen deček, zdaj pa se skorajda že gledava iz oči v oči.
Je tudi on podedoval kaj glasbenega talenta, tako po vas kot po mami?
Ne, njega glasba sploh ne zanima. Veliko raje se ukvarja z elektroniko, ves čas nekaj sestavlja, zaradi česar je njegova otroška soba videti kot električna delavnica. Seveda smo ga hoteli vpeljati v svet glasbe, še posebno ker so skorajda vsi v družini moje bivše žene Ane Rucner glasbeniki. Babica si je zelo želela, da bi poslal dirigent. Vendar je Darian zdržal v glasbeni šoli le tri mesece. Po tistem so imeli profesorji v šoli sestanek, na katerem so se dogovorili, kako naj nam povedo, da naš otrok nima smisla za glasbo. Ni bilo lahko in babica, ki je tako kot Ana priznana violončelistka, je še danes žalostna, ker Darian pač ne bo dirigent.
