Dom je tam, kjer je srce

Ne samo, da je tu pognal korenine, temveč je pri nas preživel najbolj ustvarjalna leta svojega življenja. Na baletnem odru Opere in baleta SNG Maribor je odplesal najbolj veličastne vloge svoje kariere, bogato pedagoško znanje pa v okviru svoje baletne šole prenaša na mlade.

Za mnoge Ruse je bila daljna Sibirija peklenska dežela, kamor so pošiljali politične zapornike, med katerimi se na tisoči niso nikoli vrnili. Anton se svojega zgodnjega otroštva v sibirskem mestu Omsk ne spomni, nekaj več podob si lahko prikliče iz poznejših let, ko so se s starši preselili v kazahstansko mesto Almati. Živahnega mladeniča je zanimala kopica stvari, med njimi tudi, kot njegove vrstnike, nogomet. Zvita mama ga je vpisala k baletu z obljubo, da če bo pridno treniral in postal izvrsten plesalec, bo v roki imel vozovnico, s katero si bo lahko ogledal ves svet. Najprej je imel pomisleke, želel si je brcati žogo in se družiti z vrstniki, vendar je nekako tudi ugodil mami in obiskoval ure baleta. Sprva ni bil najbolj spreten, vendar dovolj, da so ga, potem ko je nastopil na vrsti šolskih plesnih in gledaliških predstav, poslali na tekmovanje v prekrasno bolgarsko obmorsko mesto Varna. Na njem se ni najbolje odrezal, vendar je videl plesati najboljše na svetu. V trenutku se je odločil, da si želi tudi sam postati vrhunski plesalec in da bo dal vse od sebe, da to tudi doseže. Sprva je balet vadil doma, ko pa se mu je ponudila priložnost za nadaljevanje kariere, je najprej opravil s tekmovanjem v Moskvi in se leta 1993 zaposlil v Mednarodnem baletnem gledališču Oči v Nagoji na Japonskem. Bil je mlad, željan dela, dokazovanja in ni imel kaj izgubiti, zato je priložnost kljub mladosti zgrabil z obema rokama. Japonska ga je pomembno zaznamovala. Karierno je izjemno napredoval, vendar si je želel drugačnega življenja, odnosov med ljudmi … Ni se ustrašil nobenega izziva, in ko se je ponudila priložnost, da življenje in kariero nadaljuje v Sloveniji, natančneje v Mariboru, ni dosti pomišljal, spet je sedel na letalo in se odpravil novim (norim) dogodivščinam naproti. Japonci so cenili njegov talent in ga niso tako zlahka izpustili iz svojih rok. Še zdaj ga vabijo kot stalnega gosta v svoj baletni ansambel.

Leta uspehov

Maribor kot mesto ga je v trenutku navdušil. »Zaljubil sem se v Maribor in Slovenijo, in to je eden od razlogov, zakaj sem ostal tukaj,« pravi. Že kmalu, leta 1996, je postal solist mariborskega baletnega ansambla, dve leti pozneje pa je kot slovenski državljan dobil tudi potni list. Zdi se, da kjer koli Anton stopi na oder, občinstvo onemi. Kot prvega solista in prvaka ga vabijo na odre po vsem svetu. »Moje poslanstvo je plesati,« pravi redkobesedni mladenič, ki se raje kot z besedami izraža z gibom. V dobrih dvajsetih letih je nanizal številne vloge, med katerimi pa noče na nobeno posebej opozoriti, saj, kot pravi, je vse odplesal z veseljem. »Ne pustim si, da bi mi kakšna vloga ostala bolj pri srcu, ker bi se potem mogoče manj posvetil drugim. Ne delam izjem, oder je oder, občinstvo je občinstvo, ne delam razlik,« je odločen. Tako so mu večkrat ploskali v Ljubljani, v operi v Gradcu, Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, Narodnem gledališču v Pragi, v gledališču v Atlanti in na mnogih festivalih po svetu. Enako dobro kot v »klasičnih« vlogah se znajde tudi v predstavah s sodobnejšo koreografijo.

Utrujenost »materiala«

Za svoje delo je prejel številne nagrade (med drugim cehovske slovenske kulture, bil pa je tudi naj kulturnik Maribora) in odlične kritike, vendar nikoli ne počiva na starih lovorikah. »Kljub temu da telo po več kot petintridesetih letih nenehnih vaj in treningov že malo trpi, še vedno rad plešem. Klasični balet zahteva mladostno telo, zato se počasi lotevam tudi drugih 'neklasičnih' stvari,« pravi Anton, ki ima kljub perfekcionizmu še vedno izklesano telo. In držo, za katero se že na prvi pogled vidi, da je vajena nečloveškega garanja. Kar kljub vsej svoji lepoti, lahkotnosti in eleganci balet tudi je. Vsi uspehi so trdno prigarani, ravno tako njegovo telo, kjer pa ima kar nekaj težav zaradi izrabljenih kolen. Baletnik se zaveda, da plesna kariera ne traja večno, zato se je že pred leti začel ozirati še za drugimi (poslovnimi) priložnostmi.

Uspešni poslovnež

Najprej je postal zastopnik za kristale. Pred sedmimi leti je sprejel ponudbo brata, generalnega menedžerja podjetja, ki se ukvarja s prodajo kristalov. Ker je bil takrat še povsem vpet v balet, se je organiziral tako, da je vzpostavil mrežo zastopnikov in trgovskih potnikov, ki so kristale prodajali po vsej Sloveniji. Zdaj pa jih kar nekaj prodajo prek spleta. Postavni mladenič, ki je slovel tudi po svojem vnetljivem slovanskem srcu, saj se je v njegovem objemu grelo kar nekaj znanih baletk, z Ines Petek ima sina Davida, je drugo poslovno priložnost našel v baletnih vodah. Pred petimi leti je v mestu, ki je postalo njegov novi dom, ustanovil Baletno akademijo Antona Bogova, z njo pa je želel otrokom že v predšolskem in šolskem obdobju približati lepote te veje klasične umetnosti. Glede na to, da je akademija hitro postala priljubljena med mariborskimi otroki, se za baletni podmladek ni bati.