Ah, ta občutek krivde!

In potem ste se psihično žrli, naslednje dni stradali ali pa pretirano izčrpavali svoje telo v telovadnici. Zakaj že? Ker ste si po dolgem času privoščili nekaj, ob čemer uživate in vas navadno spravi v boljšo voljo?

Pravijo, da sta na svetu dve vrsti ljudi: tista, ki jé zato, da živi, in tista, ki živi za to, da jé. Tista druga seveda v življenju veliko bolj uživa. Iz zajtrka zna narediti še kako potrebne pol ure časa zase, iz kosila pravi mali obred, večerje pa zna spremeniti v najboljše dogodivščine s prijatelji ali sorodniki. A je ta druga skupina tudi precej redko zastopana. Dandanes smo namreč vsi bolj ali manj pripadni prvi skupini, tisti, ki jé zgolj in samo toliko, da preživi, pa še to samo tisto, zaradi česar naj bi živela dlje. Kadar se spozabimo in si ob izjemnih priložnostih dovolimo prestopiti v drugo skupino, pa smo kaznovani z izjemno močnim občutkom krivde, ki nas nemudoma potisne v tisto »pravo« skupino, ki se s hrano nikoli ne pregreši, ker hrana ni užitek, ampak zgolj sredstvo za zdravo in dolgo življenje.

Od kod nam ta občutek krivde?

Dandanes živimo v družbi, ki je skorajda obsedena z zdravim življenjskim slogom, ki ga navadno podpihuje strah – strah, da bomo zboleli ali predčasno umrli, če ne bomo zdravo živeli in predvsem zdravo jedli. Smo del »dietne družbe«, družbe, ki nas sili, da smo ves čas na neki dieti, da ves čas pazimo na to, kaj pojemo, in v kateri ni prostora za tiste, ki si občasno dovolijo pojesti tudi kaj, kar po prehranskih vrednostih morda res ne bo pripomoglo k daljšemu življenju, bo pa vsekakor pripomoglo k naši psihični stabilnosti. Ta strah, da lahko vsak košček jedi, ki je ni na seznamu dovoljenih dietnih živil, močno zamaje naše zdravje ali sproži kopičenje kilogramov, nas je pripeljal tako daleč, da preprosto ne znamo več uživati v obrokih. En kos tortice na mesec v nas zbudi tako slabo vest, da se naslednji teden postimo, krožnik testenin, pica ali kozarec vina pa nas pahnejo v pretiravanje na sobnem kolesu. Slaba vest in občutek krivde, kadar si pri obroku privoščimo tisto, kar si res želimo, namesto tistega, kar je družbeno sprejemljivo in kar bi morali jesti, sta ena najpogostejših stranskih produktov sodobne zdravo naravnane družbe, ki pa sta močno povezana z negativnimi psihološkimi in čustvenimi posledicami ter motnjami hranjenja.

Večina žrtev je žensk

Čeprav pred občutkom krivde pri hranjenju ni varen nihče, pa raziskave kažejo, da je večina žrtev žensk. Ta podatek verjetno ne preseneča, saj so v današnjem svetu ženske tiste, ki so veliko bolj podvržene pritiskom lepotne industrije, ki narekuje vitka in popolna telesa, po drugi strani pa so ženske tudi tiste, ki se veliko bolj kot moški zavedajo pomena zdravega življenja. Zaradi vsega tega so seveda ciljna skupina slabe vesti za vsak nediscipliniran grižljaj, čeprav ni dokazov, da bi ta en grižljaj lahko kakor koli ogrozil njihov življenjski slog. Seveda so tudi moški vse bolj podvrženi pritiskom idealnih teles in dolgega življenja, a vendarle oni po obisku telovadnice še vedno brez slabe vesti s prijatelji zavijejo na vrček piva, medtem ko ženske hitijo domov brez večerje.

Tudi če nisi na dieti, si kriv

Kako zelo močno je v naši družbi prisotna krivda po hranjenju, dokazuje tudi podatek, da je krivda, kadar se pregrešijo, prisotna tudi pri tistih, ki sploh niso na dieti. Krivdo pri hranjenju torej občutimo vsi, tako tisti, ki smo na dieti, kot tisti, ki se načelno s strogimi dietami ne ukvarjajo. Razlika je le v tem, na kaj natančno se krivda nanaša. Medtem ko se tisti, ki so na dietah, čutijo krive, ker so dieto prelomili in se vdali nečemu, kar lahko ogrozi njihov uspeh, pa se tisti, ki niso na dieti, navadno čutijo krive, ker so zaužili kaj, kar ne velja za zdravo in prehransko ni bogato. V obeh primerih pa gre v grobem za to, da se ljudje zavedajo, da so zaužili nekaj, česar »ne bi smeli«, in zaradi tega imajo slabo vest.

Pa je krivda legitimna?

Kadar govorimo o krivdi pri hranjenju, se ta navadno pojavi takrat, kadar skrenemo s poti – kadar pojemo preveč, kadar si privoščimo sladico, kadar jemo ogljikove hidrate, čeprav jih ne bi smeli, kadar si privoščimo ocvrto hrano, spijemo kozarec preveč alkohola, gremo s prijatelji na pico ali burger ali pa si preprosto zvečer ob gledanju televizije privoščimo pokovko ali čips. Takšni in podobni primeri v nas vzbudijo občutek krivde, ne glede na to, ali smo na dieti ali ne. Vsa ta hrana po vseh nutricionističnih, dietetičnih in zdravstvenih merilih ne velja za zdravo, in v tem pogledu je občutek krivde povsem legitimen. A vendarle je treba na vse te primere gledati v luči zdrave mere, ki jo vsi tako radi pridigamo, a redko izvajamo.

Če sicer živimo zdravo in se prehranjujemo po načelih zdrave prehrane, potem vemo, da nas tisti kos torte, ki jo pojemo na prijateljevi rojstnodnevni zabavi, ne bo čez noč poredil in nam tudi ne bo skrajšal življenja. Če sicer alkohol uživamo v zmernih količinah, potem nam kozarec vina pri večerji z najdražjo osebo še ne bo povzročil ciroze jeter. Prav tako nam priložnostna pica s prijatelji ne bo porušila diete. V tej luči pa je občutek krivde, ki nastopi v trenutkih, ko hrana dobi nekoliko višjo povezovalno in združevalno družbeno funkcijo, povsem pretiran. Če sicer živimo zdravo in ne pretiravamo s pregrehami, je krivda povsem nelegitimna. Če iskreno dobro pomislimo, česa pa pravzaprav smo krivi? Da smo si vzeli čas zase? Da smo preživeli lep večer s partnerjem? Da smo praznovali otrokov rojstni dan? Ali obletnico valete? Da smo živeli življenje? Zaradi tega se res ne bi smeli čutiti krive. Tisti osamljeni kos torte ne bo popolnoma nič vplival na naše kilograme ali zdravje, bo pa nepotreben občutek krivde močno vplival na naš odnos do sebe, na naš pogled nase in navsezadnje tudi na naš odnos do hrane ter ljudi in okoliščin, ki so bile s to hrano povezane.